V Sloveniji poteka javna in politična razprava o Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki traja že 15 let. Zakon o dolgotrajni oskrbi bi zagotovil starejšim osebam z dolgotrajnimi in kroničnimi boleznimi formalno oskrbo in hkrati omogočil neformalnim oskrbovalcem možnost razbremenitve pri skrbi zanje.

V Sloveniji trenutno ni zakona, ki bi neformalnim oskrbovalcem v celoti določal njihovo vlogo in čas, ki ga namenijo pri skrbi za starejše osebe z dolgotrajnimi in kroničnimi boleznimi. Prav tako ne obstaja nacionalni program, ki bi sistematično in enotno urejal področje neformalne oskrbe. Neformalna oskrba se prepleta s formalnimi storitvami, ki izhaja iz socialnovarstvenega in zdravstvenega sistema, ki pa nista usklajena. V nekaterih zakonih so neformalni oskrbovalci sicer omenjeni:

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju omenja pravico do nadomestila za pomoč in storitve.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zagotavlja pravico do odškodnine za nego ožjega družinskega člana, s katerim oseba živi v skupnem gospodinjstvu.

Amandma Zakona o socialnem varstvu omogoča finančno pomoč družinskemu pomočniku na podlagi posebnih predpisov.

Oskrba, ki jo neformalni oskrbovalci nudijo svojcu lahko traja nekaj dni, mesecev ali let, vendar za svoje delo ne dobijo nadomestila. Prav tako nimajo možnosti za počitek, ki ga nujno potrebujejo.

Prizadevamo si za pravno ureditev osebne asistence za neformalne oskrbovalce in prav zato bi bil Zakon o dolgotrajni oskrbi nujno potreben. V času povečane potrebe po pomoči družinskemu članu bi družinskemu oskrbovalcu omogočil polno zaposlitev z minimalno plačo, ki bi jo krili z zavarovalniškimi skladi za dolgotrajno oskrbo. Zakon bi med drugim določil, da se oskrba na domu lahko uporabi v obliki pomoči, ki jo zagotavlja lokalna služba ali v obliki denarne dajatve za oskrbo.

Razlik med neformalnimi oskrbovalci ni. Po Zakonu o osebni asistenci, ki je stopil v veljavo leta 2019, se neformalni oskrbovalec lahko zaposli kot osebni asistent. Osebni asistent je zaposlen pri izvajalcu osebne asistence in nudi pomoč uporabniku pri vsakodnevnih opravilih največ 40 ur na teden.

Zakon o socialnem varstvu in Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje pomoči in oskrbe, omogočata osebi, ki ima enako stalno prebivališče kot invalidna oseba možnost pridobitve statusa družinskega pomočnika. Običajno je to družinski član, ki nima pogodbe o zaposlitvi, kot jo ureja Zakon o delovnih razmerjih. Družinski pomočnik dobi plačilo za opravljeno delo delno iz občinskega proračuna in delno od uporabnika storitve.